V soboto 31.8.2024 je v Spominski hiši Alme M. Karlin v Pečovniku potekal pogovor med poznavalko Alme Jernejo Jezernik in poznavalko Kitajske ter ustanoviteljico Sveta Kitajske in kitajskega jezika Sanelo Kšela o Almi Karlin in njenem času na Kitajskem. Dogodek je organiziral Visit Celje (Zavod Celeia).
V prijetnem in sproščenem pogovoru sta se Jerneja in Sanela dotaknili Sanelinih začetkov na Kitajskem, tamkajšnjega prepleta tradicije in modernosti, kitajskega jezika, ter Alminega doživljanja Kitajske in kitajskega jezika.
Alma M. Karlin (1889–1950) je bila slovenska pisateljica, svetovna popotnica, poliglotka, etnologinja in amaterska raziskovalka. Znana je po svojih potovanjih po svetu, med katerimi je obiskala številne države in o svojih izkušnjah pisala v knjigah, člankih in dnevnikih. Med svojim devetletnim potovanjem okoli sveta (1919-1927) je Alma Karlin obiskala tudi Kitajsko. Tam je preživela precej časa, raziskovala državo in njeno kulturo ter se učila kitajski jezik.
Alma se je s Kitajsko srečala, še preden je tja dejansko odpotovala tja. Ko je pred začetkom prve svetovne vojne delala v Londonu, je tuje jezike poučevala učence azijskega porekla. Eden od njih je bil tudi Xu Yonglun (prvič je njegovo ime in priimek temeljito raziskala Wang Huiquin), Almin zaročenec s Kitajske, ki ga je Alma avtobiografsko upodobila tudi v svojem prvem romanu z naslovom “Mein kleiner Chinese”/ “Moj mali Kitajec”. Izšel je leta 1921 pri dresdenski založbi Deutsche Buchwerkstätten in ob izidu požel spodbudne kritike. Je bilo za takratni čas pravilo, da so se študentje iz Kitajske zaročali z Evropejkami ali pa je Xu pri Almi naredil izjemo, ko se je leta 1913 v Londonu zaročil z njo. Oba zaročenca sta za božič 1913 obiskala Celje, kar se je mnogim neizbrisno vtisnilo v spomin.
Svoje izkušnje na Kitajskem je dokumentirala v različnih zapisih. Opisovala je življenja navadnih Kitajcev, pokrajine, skozi katere je potovala, in duhovna prepričanja, s katerimi se je srečala. V svojih pripovedih je pogosto izrazila mešanico občudovanja in kritike življenja na Kitajskem. Bila je očarana nad odpornostjo in duhovnostjo Kitajcev, čeprav so se soočali s političnimi in družbenimi izzivi. O Pekingu je zapisala: “Ko prideš v Peking, jočeš. Ko ga zapustiš, ihtiš.”
Obredni papirni denar
Sanela Kšela je imela analizirala enega izmed predmetov, ki jih je Alma poslala iz Kitajske v Slovenijo. V zbirki je bilo 34 kosov obrednega papirnega denarja, o katerem je Alma napisala:
Pri pokopu se veliko žge. Ta (kos papirja) ima vrednost 50 centov, vendar jih lahko kupimo 50 za 3 cente. Ta duhovni papir se velikokrat kupi in zažge na grobu ob sledečih treh praznovanjih:
1) 清明节 (Qingmingjie) Praznik Qingming oz. praznik grobov je vedno v tretjem mesecu kitajskega koledarja, takrat se izpušča duhove (放鬼).
2) 中元节 (Zhongyuan Jie) se praznuje 15.7. Tega dne se poleg papirja zažiga tudi ostale predmete duhovom v uporabo. Na ta dan se šteje duhove (點鬼).
3) 下元节 (Xiayuan Jie) se praznuje 1.10. Na ta dan se zbere duhove (收鬼) in se zapre vrata v stanovanje.
Pismenka 壽 pomeni dolgo življenje. 囍 sta dva med seboj povezana znaka xi, ki imata pomen dvojnega, velikega ali obilnega veselja. Znaki 丁、財、貴 imajo pomene velikega nasledstva, velikega bogastva in velikega žrtvovanja, tem trem rečem se reče trojna sreča (三福).